Sem človek narave, če ne grem enkrat na teden v hribe, se počutim bolnega. Ali grem v hribe peš ali pa s kolesom, tam seveda ki se da, električno kolo še kako prav pride, če ga imaš, če želiš na malo višje hribe, ker včasih resnično potrebuješ malo pomoči.
No, pa smo tam, da sem sam bil pošteno šokiran, ko so mi prijatelji z skupnimi močmi za štirideset let kupili električno kolo, da bom lahko užival še naprej in hodil in vozil po hribih. Tako sem bil šokiran, da sem dobesedno zajokal, ker sem bil presrečen, saj si sam električno kolo nisem mogel privoščiti.
Takoj tisti vikend, ki je prišel sem šel v hribe z njim, priznam, da me je bilo malo strah, ker nisem imel izkušenj, rad pa sem dal vse svoje moči in prišel sam daleč brez pomoči kolesa dokler se je le dalo. Ko sem prišel do res strmega hriba, za katera sem vedel, da ga brez pomoči ne bom zmogel, sem aktiviral električno kolo in se zraven od srca nasmejal. Ta prvi občutek ne bom nikoli pozabil, ko bi moral iz kolesa in ga vleči do vrha, me je električno kolo začelo peljati navzgor. Kakšen fenomenalni občutek, tako zanimiv, adrenalinski, čeprav vse dela električno kolo, pa vseeno, jaz sem v ta hrib užival kot še nikoli.
Dobri prijatelji so res zlata vredni, tudi oni vedo, kako sedaj uživam v kolesarjenju in moram priznati, da sem hojo kar malo opustil, ker mi je električno kolo odprlo nove poti, hribe, za katere si nisem mislil, da bom kdaj prišel z kolesom. Vsak vikend je moj za hribe, električno kolo skrbno negujem in ga servisiram, ker zdaj sva za vikende eno. Ker se zavedam prednosti, ki mi ga električno kolo daje, ga tudi nikoli ne puščam samega, da si ga nekdo ne prilasti.