Ko ti otrok reče, da si želi kuščarja, ni to nič takega v primerjavi, ko ti začne govoriti o kačah. Tako sem jaz imela to srečo, če bi temu lahko tako rekli, da me je moja hčerka prosila, če bi lahko imela kačo.
Pa ravno kačo! Toliko drugih hišnih ljubljenčkov je in ona si želi kačo.
Nikakor nisem mogla tega sprejeti, takoj, ko mi je to povedala, sem rekla, da kače v naši hiši ne bomo imeli nikoli. Kako je lahko pomislila na to. Seveda bi lahko malo mirneje odreagirala, a me je tako šokirala, da sem enostavno znorela. Mogoče celo zato, ker sem vedela, da bom na koncu morala jaz zanjo skrbeti.
Seveda veliko staršev popusti, pri otroških željah in tako sem popustila tudi jaz. Skupaj sva šli kupit akvarij in vse potrebno za kačo. Najbolj logično je bilo, da sva tudi tisti dan kupili kačo, ker sva jo lahko domov pripeljali kar v akvariju. Mene je bilo tako strah te kače. Ko sva jo dali v otroško sobo, jaz nisem imela nobene želje, da hodim vanjo in gledam to kačo. Čas je prinesel svoje in tudi jaz sem se počasi navadila nanjo.
Spominjam se dneva, ko hčerke ni bilo domov 14 dni in seveda je bilo treba nahraniti kačo. Takrat sem jo prvič nahranila jaz. Vse je bilo še v redu, če sem jo gledala v telo, takoj ko sem pogledala njeno glavo, pa me je postalo strah. Ne prenesem kač in nikoli se jih ne bom navadila.
Moja hčerka jo ima še danes, jaz sem se sprijaznila in sedaj pozabim, da jo ima. Včasih, ko sem v sobi se spomnim šele, ko vidim akvarij.