Prvič sem za ime Anton Podbevšek slišal pri pouku slovenščine v gimnaziji. Priznam, takrat mi njegovi verzi niso bili blizu. Zdeli so se mi predrzni, raztreseni, skoraj kaotični. A čez leta, ko sem se z literaturo začel ukvarjati bolj poglobljeno, sem mu dal novo priložnost in šele takrat sem zares razumel, zakaj mu pravijo slovenski avantgardist.
Anton Podbevšek ni pisal, da bi bil všečen. Pisal je, da bi pretresel publiko. Njegova poezija ni iskala melodije, ampak miselni preobrat. Ko danes berem njegove pesmi, vidim človeka, ki je imel pogum razmišljati drugače. Ki se ni ustrašil tišine med vrsticami ali nenavadne metafore. In prav zato ostaja aktualen še danes.
Zanimivo se mi zdi tudi, da se njegovo ime vedno pogosteje pojavlja zunaj šolskih učbenikov, kot navdih v umetnosti, glasbi, celo pri poimenovanju kulturnih ustanov. Ni postal le del zgodovine, ampak izhodišče za nova iskanja.
Zame osebno je Anton Podbevšek postal nekakšen simbol svobode izraza. Ne zaradi forme, ampak zaradi drže. In ko danes napišem kak verz, ki mi sprva zveni nenavadno, se pogosto vprašam ali bi se Anton Podbevšek nasmehnil, ali bi me spodbudil, da grem še korak dlje? Verjetno bi. In to je tisto, kar največ šteje.
Anton Podbevšek me je naučil, da poezija ni vedno urejena, zloščena in prijazna. Včasih je neudobna, glasna, surova in ravno v tem je njena moč. Njegovo ustvarjanje je dokaz, da je mogoče s pisanjem rušiti okvire, ne da bi izgubil stik s človeškim. Njegovi verzi so postali moj opomnik, da se ni treba vedno prilagajati pravilom, če imaš jasno vizijo in moč izraza.
Ko danes govorim z mlajšimi o poeziji, jim vedno priporočim, naj preberejo kaj od Podbevška. Ne zato, ker je lahko berljiv, ampak ker odpira prostor za razmislek. Anton Podbevšek ni bil pesnik časa, bil je pesnik pred časom in zato ga danes potrebujemo morda še bolj kot kadarkoli prej.…
Preberi več